"Na južnem japonskem otoku Kjušu se ena od ključnih bitk za oblikovanje naslednjega živilskega gospodarstva bije na kmetiji s tremi hektari riževih polj. Junija vsako leto Takao Furano spusti na stotine račk med novo nasajene riževe sadike. Račke se za sadike ne menijo (v njih je preveč kremena za njihov okus), počistijo pa žuželke in plevel. Njihovi iztrebki pognojijo riž, njihovo stalno mešanje rastišča pa spodbuja riževe korenine, da rastejo hitreje. Pozneje v sezoni Furuno na polja spusti sladkovodne ribe, ki se imenujejo smrkež, pred požrešnimi racami pa jih zavaruje s plastjo vodne leče, vrste vodne praproti. Vodna leča s sončno svetlobo veže dušik v prst in s tem goji riž. Na njej uspeva tudi modrozelena alga, s katero se prehranjuje črv, ki ga jedo ribe, ribji izrebki pa prav ako gnojijo riž. Jeseni Foruno race odpelje v hlev, da ne bi pojedle dozorelega riža, tam pa ležejo jajca in se debelijo do primerne teže za prodajo. Riž požanje, na njegovo mesto pa kot pokrivni posevek poseje pšenico, na celotni površini pa kolobari z več ducatov vrst zelenjave, ki jo z rižem, racami, jajci in ribami prodaja sosedom.
Furunov sistem, ki se imenuje Aigamo, ima vse, kar mora imeti alternativni model proizvodnje hrane: poganja ga sonce in deluje v zaprtem krogu (vsa hranila se proizvajajo na kmetiji), nobenih herbicidov ali insekticidov ni, z izjemo nekaj žitne krme za race in nekaj študentov za dodatno delovno silo tudi ni nobenih drugih zunanjih vnosov. Kar pa je najbolj pomembno - kmetija je neverjetno produktivna. Čeprav take sisteme, ki se imenujejo integrirano (sestavljeno) kmetijstvo, prilagojeno upravljanje ali polikultura, hvalijo pred vsem zaradi prijaznosti do okolja, Furuno pridela 8,6 tone riža na hektar (približno enako kakor njegovi konvencionalni sosedje), ob tem pa še toliko zelenjave, račjega mesa in jajc ter rib, da vse leto zalaga sto družin v svoji okolici. S takim pridelkom zasluži 136.000 dolarjev in upravičuje geslo, ki ga ima na vizitki: "Svet, kjer ena raca ustvarja neomejene zaklade."" (Roberts, 2009, str. 325-326)
Paul Roberts: Konec hrane. Ljubljana: Učila International, 2009. 423 str.
