World Through Andreja's Eyes: 4.500 METROV

... je višina, s katere sem skočila s padalom v tandemu. :) Še ena mojih dolgoletnih želja, ki sem si jo uresničila za tridesetko. Ta moja "srečna" tridesetka je bila resnično prelomnica v mojem življenju.

Hud avion, ki nas je zelo hitro popeljal na višino 4.500 metrov.
Letališče Slovenj Gradec, Slovenija

Odločila sem se, da skočim v Slovenj Gradcu in sicer na lepo, sončno soboto v juliju (11.7.2010), le nekaj dni pred rojstnim dnem. Ob prihodu dobi vsak svojega "tandemca", s katerim se pripraviš na skok. Najprej teorija, nato oblačila, privezovanje ter vsa pravila. Pove ti kdaj, kako, kam roke, kam noge, kako ven iz aviona, pristanek ipd. Trikratna kontrola vsega in že na poti v avion.

Nekaj osnovnih napotkov pred skokom glede drže in pravil.
Letališče Slovenj Gradec, Slovenija

Oblačenje in zapenjanje, da je vse pod kontrolo med skokom.
Letališče Slovenj Gradec, Slovenija

No, avion je zelo majhen frčoplan, namenjen izključno za dvigovanje padalcev. Prostora pa NIČ. Nas je bilo takrat 12, zato smo se nagnetli v avion kot sardele. Sedeli smo dobesedno drug na drugemu in si dihali za vrat. Že med posedanjem smo določili vrstni red za skok. Ker sem jaz precej visoka, sem šla med prvimi v avion, torej zadnja ven. Joj, to je pomenilo še toliko sekund več norega adrenalina pred skokom. Avion se v krogih zelo hitro dvigne na željeno višino 4.500 metrov, zato je pritisk v ušesih še toliko bolj moteč. V avionu je blazen hrup, z višino postaja zelo hladno in pogovorjanje je nemogoče. Zato se vse dogovoriš že na tleh med pripravami. V zraku je samo še izvedba. Ostanejo samo roke z znaki in (narejen) nasmeh na obrazu. Grozljivo... Vsi samo gledajo na višinomer, kdaj bo potrebno iz aviona. Adrenalin pa takšen, da se žal ne da opisati. Mislila sem, da me bo razneslo.

Vkrcavanje 12 oseb v letalo z mini kabino.
Letališče Slovenj Gradec, Slovenija

Tandemci so dobre volje, se smejijo in so zelo mirni. Mi pa vsi zaskrbljeni in čisto bledi. :) Odprejo se vrata in gremo. Jooooooj!! Grozen veter, pritisk, mrzlo. Prvi par se postavi na rob in skok, pa drugi, tretji... Ooo, neeee, kaj mi je bilo tega treba! Sva že na vrsti. Časa namreč ni veliko - iz aviona se skače na nekaj sekund, tako da ni dosti časa za paniko. Jaz sem spredaj, zato se moram postaviti na rob. Resnično grozen občutek, ko dobesedno visiš z aviona. In gremo - prosti pad na trebuhu z razširjenimi rokami približno eno minuto - vrhunsko. Obvezno zaprta usta, ker drugače ne moreš do zraka. Sile so neverjetne - z eno besedo SVOBODA. :) Na 600 metrih odpreva padalo in še približno 10 minut jadrava nad zemljo. Tudi meni prepusti krmilo za nekaj minut. Lepo in predvsem neboleče pristaneva...