Eden in edini. Najboljši Đorđe, Đorđe Balašević. Danes zame Umetnik z veliko začetnico. Najin začetek je bil precej drugačen. Prvič sem poslušala njegove pesmi v avtomobilu in sicer na poti na morje v zelo zgodnji jutranji uri. Bila sem študentka, vozili smo se na delo in sicer popisovanje prometa. Zanimivo in zahtevno delo, predvsem pa dobro plačano. Starejši kolega, ki je vozil, je oboževal Balaševića, meni pa nikakor ni šel v ušesa. Sploh nisem vedela, kaj "vidi" v njegovi glasbi. Verjetno je bila kriva moja mladost. :)
Pred dobrimi tremi leti se spomnim na Balaševića in ga začnem poslušati. Besedila, glasba, glas, violine... Ob meni je pri teku, v avtomobilu, med spanjem, na avionu, na potovanjih, vseskozi. Od takrat sem postala obsedena z njegovo glasbo. Iskala sem lokacijo naslednjega koncerta. In letos na začetku leta ugotovim, da bo imel 24.5. koncert na Kalemegdanu v Beogradu. Kaj bi si želela več?! Kupim karte in nestrpno čakam dogodek. In kar sem doživela je ne(p)opisno. Ob skoraj polni luni pod obzidjem Kalemegdana ob 20.000 glavi množici veliki Đorđe Balašević in njegova skupina. Na koncertu so bile cele družine - od babice do 5-letnih otrok, vsi so peli in znali vsa cela besedila na pamet. To je fenomen... Kaj takšnega še nisem doživela in bila sem na kar nekaj koncertih zelo slavnih pevcev. Kot da vidijo in slišijo Boga. Prav opazno je bilo, da si ti ljudje ne morejo veliko privoščiti, ampak karto za Balaševićev koncert si privoščijo. Njegov koncert je balzam za dušo in srce. Vsi smo bili v transu ob njegovih besedilih, glasu, izvedbi in zvokih spremljevalnega skupine. Balašević je začel koncert zelo sproščeno in naznanil, da je tam zaradi občinstva in bo pel, dokler se ga ne bomo naveličali. Koncertira zelo redko, ampak takrat poje do onemoglosti poslušalcev.
In res je bilo tako... Po dobrih treh urah koncerta brez premora so ljudje začeli odhajati in on je še vedno pel. Tudi midva sva odšla, še ko je koncert bil v polnem teku. Bilo je dovolj, a nepozabno. Komaj čakam naslednji koncert.
