"Novembrski mraz ni prizanašal. Skozi zamašena okna je pihalo, vrata so bila le prislonjena. Da bi jim ogrela noge, sem od hiš nosila toplo opeko. Eden od ranjencev je dobil visoko vročino, rana na čelu se ni hotela zaceliti. Na pomoč so mi pripeljali zdravnika Sticchija, ki je bil po rodu Italijan, vendar zanesljiv človek. Vse štiri ranjence je pogledal in jim dal zdravila, meni pa je povedal kako naj ravnam z njimi."
Pavla Leban, bolničarka
Opuščeni mlin kmetije Kamlonarše je v novembru 1943 nudil zavetje štirim ranjenim partizanom. Zanje je skrbela bolničarka Pavla Leban. Skromno zatočišče so kmalu zamenjali za prijaznejši in toplejši kotiček v bližnji domačiji v Podnjivču. 23. decembra 1943 pa so se preselili v grapo, kjer je začela delovati partizanska bolnišnica.
Dostopna pot v Partizansko bolnišnico Franja je vodila preko brzic potoka Čerinščica. Ranjencem so pred prenosom, ki je potekal ponoči, zavezovali oči, da bolnišnice ne bi mogli izdati. Skrite bolnišnice so bile posebnost slovenskega odporniškega gibanja. Zaradi varnosti so jih gradili v gozdovih, težko dostopnih grapah in podzemnih jamah. V letih 1942-1945 jih je delovalo okrog 120, v njih je našlo zatočišče več kot 15.000 ranjencev.
Vir: Napis na tabli za obiskovalce pred vhodom, 2012.
